Že ko smo prišli, smo vedeli, da to ne bo tako kot prejšnja leta, ko smo plesali v dvorani pred publiko, ki si je pač to želela videti, sicer pa pred pretežno takimi, ki so bili na istem kot mi – da odplešejo, kar imajo odplesati, da odpojejo, kar imajo odpeti in »odšpilajo«, kar imajo odšpilati. Po svojih najboljših močeh, seveda.

.

Začelo se je že nekoliko prej, ko smo na Medobmočni reviji folklornih skupin z našo Botrijo, spletom štajerskih plesov, prepričali selektorico Nevo Trampuš, ki je odločila, da v Trzinu tudi ne smemo manjkati. Pa smo šli. Na lepo sončno nedeljo smo se napokali v avtobus in odpeljali proti Trzinu. Zakaj pravim, da ni bilo, kot je bilo prejšnja leta? Ker smo plesali zunaj! V Trzinu so ob krajevnem dogodku združili druženje, veselje, glasbo in ples in tako se je zgodilo, da je bila tam še Regijska revija.

Čisto drugačen občutek. Več občinstva, ampak kljub temu manj treme. Sproščeno vzdušje in vonj po pleskavicah. Bilo je vroče, ampak plesali smo na svežem zraku, kar je bilo največ vredno. Selektorji so sedeli za mizo in resno opazovali oder in nas, plesalce in plesalke, ampak po pravici povedano smo poglede občasno za trenutek in z velikim veseljem usmerjali v ljudi, v domačine in obiskovalce, ki so spremljali vsak naš gib, pa vendar vse skupaj vsakič pozdravili z navdušenimi nasmehi, prikimavanjem in veseljem, ki se je risalo na obrazih. To nam je dalo še več zagona, da smo na koncu »trplan« odplesali z veliko vnemo, s »štajerišem« in končnim priklonom pa smo okronali naš nastop.

Na koncu pa klobasa in zenf, zadovoljstvo na obrazih in v srcih. Ambient tega dne je storil svoje, nekaj drugačnega, a nadvse dobrodošlega.
In zopet smo – več kot navdušeni!