Log in Register

Login to your account

Username
Password *
Remember Me

Create an account

Fields marked with an asterisk (*) are required.
Name
Username
Password *
Verify password *
Email *
Verify email *

Turneja z rdečo preprogo - Filipini 2015

  • Posted on:  Monday, 07 September 2015 00:00
  • Written by  Anja Draksler

Kadar razmišljam o letošnji turneji vodilne skupine na Filipine, mi gredo po glavi sami presežniki. Kar se tiče organizacije festivala, česa takega še nismo videli. Koliko ljudi je delalo na mednarodnem festivalu v mestu Koronadal, ki leži na jugu južnega otoka Filipinov, Mindanao! V naših evropskih okvirih o takšnem festivalu ni mogoče niti razmišljati.

Prvi presežnik: nadpovprečna gostoljubnost

Na turnejo smo odleteli v popoldanskih urah v petek, 7. avgusta, in sicer zelo praktično – z domačega brniškega letališča. Vožnja z letali je bila dolga, za nekatere stresna, za vse izčrpujoča. Vendar smo se med tem vseeno zabavali – Žiga nas je učil pesmi v filipinskem jeziku, šli smo se igre, kartali, reševali križanke, fantje so vrgli tudi rundo balinčkov na letališču. Takoj po pristanku v Manili so nas ovenčali z ogrlicami, potem pa so nas sprejeli sodelavci festivala, ki so bili na letališču smo zato, da so sprejemali skupine, nas nahranili – kako se je prileglo! – in pospremili na pravi terminal za notranji let v General Santos. Po pristanku so nas naučili pozdrava: »Kanami, Koronadal,« kar je slogan tega mesta in pomeni, »Lepi Koronadal,« takoj so nas tudi posneli in fotografirali, saj je bil CIOFF-ov festival, Pyesta Kolon Datal, izredno ažuren in je ves čas sproti objavljal fotografije na spletu in Facebooku.

Nadpovprečna varnost

Drugo presenečenje nas je čakalo, ko smo zapustili zgradbo majhnega letališča. Zunaj je stalo kakih deset policistov in razmišljali smo, kdo da bo prišel z naslednjim letom, da mu pripravljajo tak sprejem. Pa so gledali nas. Nam mahali. Prav tako uslužbenci letališča, mimoidoči … In smo mahali nazaj. Kovčke so nam znosili v avtobus, ki je bil, seveda, preveč hladen glede na zunanje temperature. Nato pa smo ugotovili, čemu policisti – sedli so v dve policijski vozili in  se peljali z nami, eni spredaj, drugi zadaj. S sireno! Spraševali smo se, ali je mesto res tako nevarno. Tudi v naslednjih dneh je bilo tako – namestili so nas v hotel, ki so ga obnovili le za potrebe festivala, pred vrati so ves čas stražili močno oboroženi policisti, hotel je bil prepoln uslužnih sobaric, natakaric, če kaj ni delovalo, so nam ustregli, popravili balkonska vrata, posodili posode, v katere smo narezali tropsko sadje in pripravili najokusnejšo sangrijo, obnovili zalogo toaletnega papirja, menjali brisače, preoblačili postelje, nam nosili težke kovčke in nas v zameno samo občudovali.
Kadar smo zapustili hotel, so nas pred vrati hotela pobrali naši stalni vozniki treh kombijev z zatemnjenimi stekli, zraven so  se vozili še policisti v avtu in, kamor smo prišli, naredili prostor za nas, spremljali so nas v trgovino, se vozili ob nas, ko smo hoteli preizkusiti bolj domač, lokalni prevoz – tricikle. Naučili smo jih posneti dobre fotografije z našimi fotoaparati, tako da smo bili lahko kdaj tudi na sliki. Novo spoznanje: Policaji so lahko tudi dobri in veseli ljudje.

Nadpovprečna vlaga

Po prihodu so nas najprej sprejeli v mestni hiši, kjer smo posamezniki izpolnili obrazce s svojimi osebnimi podatki, tudi morebitnimi alergijami, označili smo svojo veroizpoved, morebitne posebnosti v povezavi s tem in zdravstveno stanje. Nato nas je v svoji pisarni sprejel župan, nas lepo pozdravil in povedal, koliko ljudem tu pomeni, da smo se udeležili prvega mednarodnega festivala na celotnih Filipinih in da bomo za prebivalce mesta prvi stik z Evropejci, belci na sploh. Poleg nas so bili z »našega konca« le še Poljaki in Turki.
Zunaj je bilo vroče in začeli smo se spraševati, kako bomo preživeli turnejo v naših toplih kostumih, saj so bile še nove Ozarine majice preveč. Pri tako visoki stopnji vlažnosti se diha drugače, a na srečo smo imeli v sobah klimatske naprave, v jedilnici pa je bilo tako mraz, da bi se lahko celo prehladili. Pozneje, ko je odpornost od utrujajočega festivala začela popuščati, so nam glasovi začeli počasi škripati.
Črnoglede napovedi nekaterih, ki so nas svarili, da odhajamo v deževni poletni monsun, se niso uresničile, vreme na tem delu otoka je bilo večinoma sončno, imeli smo čudovit dan na plaži, dobili nekaj barve, tudi ježeve bodice v noge in roke, včasih je bilo nekoliko oblačno, nekajkrat je deževalo ponoči, enkrat proti večeru, ko smo se vračali z nastopa v drugem mestu … Sicer pa je bilo čudovito.

Nepredstavljiva slava

Festival smo otvorili v ponedeljek, 10. avgusta, s povorko po ulicah mesta in kratkim nastopom vseh udeleženih skupin na stadionu. Dan poprej smo imeli generalko, na kateri še slutili nismo, kaj nas čaka, saj je vse skupaj zgledalo nedodelano, od nas pa so pričakovali, da se bomo naučili koreografije na himno festivala, prirejene po plesih plemena Blaan.
Ko so nas kombiji pripeljali na začetek parade, smo videli mesto, ovenčano z zastavicami, na pomembnih točkah so bila velika platna, na katerih so predvajali nastope … In mesto je bilo že tedaj polno ljudi. Bilo nam je vroče, postajali smo lačni, ljudje so se ves čas hoteli slikati z nami, dobiti naše razglednice in biltene, ki smo jih prinesli s seboj. Nato se je začelo. Evforija. Množica ljudi, ki steguje roke, ploska, kriči. Ko smo zaplesali, je bilo še huje, niti harmonike in klarineta nismo slišali, kaj šele godal. Občasno smo z njimi posneli fotografijo, skavti, policija, vojaki, redarji so držali živi zid, da ljudje ne bi planili na cesto, a so se sami težko zadržali in se sem in tja prišli fotografirat z nami – visokimi, belimi, z očmi različnih barv, svetlimi lasmi in – najbolj zabavno – velikimi ravnimi nosovi. Največji presežnik povorke pa je, da nas je na ulicah videlo 100.000 ljudi!
Vzdušje s povorke se je nadaljevalo še naslednje dni, pred vsakim nastopom, med izleti, kjer koli smo se pojavili. Posneli smo nepreštevno število fotografij – že v našem arhivu jih je ogromno, potem pa so tu še uradni fotografi festivala, naši vodiči, policisti, naključni ljudje –, dajali intervjuje, avtograme …

Neverjetna pripravljenost in prilagodljivost organizatorjev

Povorka po vročem mestu, čakanje na stadionu, da se začne otvoritveni spektakel (ki se je končal v stilu, s skupinskim plesom in ognjemetom), dolga pot, ki je bila za nami, vse to nas je izčrpavalo. In, ja, nekatere malo preveč, ni šlo več.
Organizatorjem to ni povzročilo prevelikih težav – pripravljeni so bili reševalci, ki so plesalce (težav ni imela samo naša skupina) takoj oskrbeli, jih rehidrirali in ohladili. Na srečo se je vse dobro izteklo, za kar se moramo zahvaliti odlični organizaciji. Poskrbeli so, da smo imeli odtlej na vsakem nastopu na voljo še več vode pa tudi ledu.
Njihova prilagodljivost pa se ni izkazala le v kriznih situacijah. Prilagajali so se tudi našim željam po tem, da v prostih urah časa nismo preživljali zaprti na varnem v hotelu, temveč so nas peljali na izlet v vodni park, na najvišji zipline v Jugovzhodni Aziji, od koder smo opazovali čudovite slapove pod nami, v trgovino, na tržnico, da smo nakupili spominke, v lokalni bar, kjer je nek ansambel zaradi nas začel koncert eno uro prej …
Želeli smo si poizkusiti tudi slavno filipinsko ulično hrano, balut. To je po navadi v jajcu kuhan 16 dni star račji zarodek. Še en presežek: najbolj nenavadna jed! In ni slaba, nič slabša od trdo kuhanega jajca, le da ima lahko malo nenavaden vonj in kakšno pero, če je račka preveč razvita.

Veliko število nastopov

Napornost urnika se je stopnjevala, saj po otvoritveni slovesnosti ni bilo takoj nekih zahtevnih nastopov, nato pa so sledili – imeli smo enourni nastop, najprej na prizorišču v mestnem parku, nato v večnamenski dvorani. To je bila za nas zahtevna naloga, saj tehnično zaradi omejene prtljage s seboj nismo mogli imeti več kot dveh kostumov, tako smo s seboj vzeli domače gorenjske in pa prekmurske noše. Začeli smo s prekmurskimi plesi in plesi iz Razkrižja, vmes so godci – pevci Kranjskih furmanov – zapeli nekaj pesmi, mi pa smo se preoblekli ter s koroškim spletom in našim kranjskim Žegnanjem navdušili osuplo publiko, ki se ni mogla nagledati naših »kraljevskih« oblačil.
Kakšen dan smo imeli samo krajše nastope v nakupovalnih središčih v različnih mestih, gostovali smo tudi v mestih General Santos in Banga, kjer so nas povsod lepo sprejeli, izdatno pogostili z odlično tipično hrano, ki temelji na rižu, ribah, piščancu in tropskem sadju, in bili na sploh navdušeni nad našim prihodom. Čeprav nismo vedno vedeli, kaj od nas pričakujejo, smo se vseeno kar dobro znašli v svojih zvezdniških vlogah.

Neobičajno zabaven župan

S CIOFF-ovih festivalov smo vajeni, da se tudi z ostalimi skupinami veliko družimo. Tako smo že prvi dan odšli s harmoniko po hodnikih hotela in s slovenskimi plesi povsem navdušili mlade plesalce s Šrilanke. Tudi ob večerih, ko ni bilo uradnih zabav – večerja turističnega departmaja, razkošna županova večerja z modno revijo lokalnega oblikovalca po navdihu vzorcev, kot jih tke pleme Blaan, kateri je sledila zabava z rock skupino, ki se ji je pridružil župan in odlično odpel nekaj svetovnih uspešnic – smo skušali vzdrževati dobro vzdušje v hotelu, družili smo se pred vsem s Poljaki, ki so bili najbolj naših let, z njimi smo priredili slovensko-poljski večer z dobrotami, tradicionalno pijačo,, plesi in igrami, naslednji večer pa so nam sledili še Turki s turškim večerom – tako smo se povezali tudi s skupino iz Mehike, ostale udeležene skupine na festivalu pa so bile dosti mlajše.
Zabave so potekale ob bazenu, ki so ga obnavljali še med našim bivanjem in ga potem končno odprli, da smo v njem lahko krstili člane, ki so prvič šli z vodilno skupino na turnejo.
Za zabavo in povezovanje skupin so morda organizatorji res malo premalo poskrbeli, po drugi strani pa je bilo dejstvo, da z nami pleše na uradnih zabavah tudi župan Peter B. Miguel, nekaj vsakdanjega in za nas vsekakor posebnega.

Prijazni vsepovsod

Sprva smo se na pozornost, slavo, ustrežljivost težko navadili – nismo imeli občutka, ali je to zaigrano, so jim to naročili ali so ljudje iskreni. Izkazalo se je, da jim je res največ pomenilo goste lepo sprejeti, nam razkazati svojo lepo naravo, pokazati gostoljubnost in v svet poslati dober vtis.
Tudi mi bi radi vsemu svetu povedali, kako prijazni so ti ljudje, kako so nam na tržnici dajali na pokušino sadja, pa niso želeli plačila v zameno, kako so nam vsepovsod podarjali mala darila za spomin, ovenčali so nas z ogrlicami, zapestnicami, nam poklonili izvezene robce …
In počastili so nas s slovenko himno – pred vsakim nastopom. Preden se je začelo, so predvajali himne vseh nastopajočih, vedno pa tudi filipinsko državno, himno regije Južni Cotabato in himno mesta.
Posebno prijaznost smo začutili na obisku v tradicionalni vasi plemena Blaan v bližnjih hribih. Pleme je zaščiteno pod Unescom, trudijo se živeti čim bolj tradicionalno, ohranjati svoje izročilo, prav njihovi kulturi v čast pa je pravzaprav potekal celoten festival. Velikokrat smo nastopali skupaj z njimi in vedno smo se medsebojno občudovali in čutiti je bilo, da so nas zares vzljubili.

Neusahljiva energija znotraj skupine

S presežniki pa lahko opišemo tudi obnašanje naše skupine na festivalu. Ne pretiravamo, če trdimo, da smo barve Slovenije in našega Kranja dobro zastopali, pustili smo dober vtis za vse skupine, ki se bodo mogoče še udeležile tega festivala. Upamo, da bodo lahko financirali tak zalogaj, kot ga je organizacijsko predstavljal. Bili smo tudi nadvse zabavni in spontani, poskrbeli smo, da so se zabavale še druge skupine, ni nas bilo sram iti plesat na oder, govoriti po mikrofonu, nismo se pustili preveč izčrpati nenehnemu fotografiranju. In kar je najpomembneje – med seboj smo uspeli ohraniti dobre odnose, tudi če kdaj ni bilo vse, kot bi moralo biti. Znali smo potrpeti, iti čez svoje meje in omejitve v glavi – pa naj bo to pri hrani, višini, sprejemanju tuje, drugačne kulture. Sklepali smo prijateljstva, imeli odlične odnose z organizatorji in delegati. Bili smo tudi nadpovprečno naporna skupina za naša najboljša vodiča – za Hannah in Joperta. S tem pa tudi dobra šola za prihodnje festivale, ki jih bodo organizirali.

In sprejem doma?

Lepo se je bilo vrniti, objeti domače po tolikem času … Še posebej, ker so nas pričakali s transparenti, harmoniko in rdečo preprogo. Tako se ni bilo težko aklimatizirati nazaj. No, pet si nas je privoščilo še tedenski oddih na otočku Palawanu, ampak o tem kdaj drugič, na drugem mestu …