Log in Register

Login to your account

Username
Password *
Remember Me

Create an account

Fields marked with an asterisk (*) are required.
Name
Username
Password *
Verify password *
Email *
Verify email *

Vodilna skupina na Azorih 2013

  • Posted on:  Friday, 23 August 2013 00:00
  • Written by  Anja Draksler

Včasih gremo preko Mure, preko Drave, največkrat prek Save, tudi do morja. Lani smo leteli preko oceana, letos pa smo se ustavili na majhnem koščku kopnega kar sredi Atlantika. Tam so nas pričakali Azorski otoki s svojo prijetno klimo (nismo namreč izkusili potencialnega vsakodnevnega pršenja z neba), bujno vegetacijo s hortenzijami na čelu ter s prijaznimi, samosvojimi prebivalci, katerih življenje je tesno povezano z naravo in bikoborbami.
Devet večjih otokov vulkanskega nastanka je od portugalske obale oddaljenih 1500 km in sestavlja njeno avtonomno pokrajino. Najvišji vrh otoka Pico je, zanimivo, tudi najvišji vrh Portugalske s svojimi 2351 metri. Otoke so okvirno v 14. in 15. stoletju naselili Portugalci, teorij in legend o odkritju je mnogo, prav tako se arheologi ne morejo zediniti o prisotnosti kakšne starejše civilizacije, nekateri dokazi kažejo, da so bili otoki pred 2000 leti poseljeni, a je ta kultura zamrla mnogo pred prihodom Portugalcev. Atlantida mogoče?


Ozarčani bi zdaj, ko smo spet doma, lahko rekli, da je to naš izgubljeni raj, vendar pa si moramo priznati, da smo bivanje v njem kar najbolje izkoristili. Festival je bil odlično organiziran, vsak dan smo nastopali na drugem koncu otoka Terceire, se spoznali z domačini, s plesalci lokalnih folklornih skupin, ki so nas prijazno sprejeli, pa tudi z ostalimi mladimi plesalci Evrope (od Rusije, Litve, Slovaške, Madžarske, Španije pa do matične Portugalske) in ostalega sveta (od Venezuele in Kostarike, do Tajvana). Čeprav smo preplesali vse dneve, ko smo vadili za večerne nastope, in vse noči, ko je vsaka skupina predstavljala svojo kulturo s plesom, kulinariko in igrami, smo še vedno imeli čas, da smo se okopali v oceanu ter staknili kakšno opeklino od sonca ali meduze.


Kmalu po začetku festivala so se v avli, kjer so potekale večerne zabave posameznih držav, mize zašibile od naše potice, žganja in medice. Večer smo organizirali skupaj s skupino z Madžarske in na izletu naslednji dan se je vsem skupinam poznalo, kako odlična je bila zabava. Mi se nismo dali in smo uživali v ogledu jame, pokušini sira in mali bikoborbi, ki so jo organizirali za vse udeležence festivala. Seveda sta tudi dva naša fanta skočila v areno k malim, a kar pošteno razdraženim teletom. Še bolj so se fantje opogumili, ko smo se po koncu festivala udeležili pravih bikoborb na ulici ene od otoških vasi, kjer so se drug za drugim začeli pojavljati na ulici pred odraslimi biki. Da smo izkoristili čim več, kar otoki ponujajo, smo se še odpravili z ladjico na lov (s fotoaparati, se razume) za kiti in delfini.
Domov smo se vrnili polni spominov na skupne trenutke, prepevanje ljudskih pesmi, na fantovske budnice, zaključni nastop v areni pred 4000 ali 5000 ali 6000 ljudmi, naši vodički Barbaro in Catarino ter na vsak vsakdanji trenutek, iz katerega smo znali narediti nekaj posebnega.