Log in Register

Login to your account

Username
Password *
Remember Me

Create an account

Fields marked with an asterisk (*) are required.
Name
Username
Password *
Verify password *
Email *
Verify email *

Poročni dan zakoncev Kozjek, 21. 6. 2014

  • Posted on:  Monday, 23 June 2014 00:00
  • Written by  Barbara Kozjek

Bil je solsticij. Skozi okno so posijali zgodnji sončni žarki in vabili v prvi poletni dan –  najin POROČNI DAN. Pogled skozi okno se mi je ustavil na visokih zelenih mlajih, okrašenih s pisanimi trakovi in tablo z rdečim napisom ŽIVELA ŽENIN IN NEVESTA. Sedaj gre zares! Frizer in maskerka sta prišla na zgodnjo jutranjo kavico in s šalami popestrila svoje delo, ki sta ga do časa in profesionalno opravila.  Sestra in obenem tudi priča Manca mi je pomagala obleči belo obleko, zapela je še zadnji gumb na čipkah in že se je zaslišala vesela melodija harmonike in vrisk našega folklornika Adrijana. Aha, že prihajajo. Sedaj pa brez panike. Pozabim na vse priprave in oraganizacijo … ter stopim brez skrbi, srečna, z nasmehom na obrazu in rahlo rdečico, skozi domača vrata v objem mojemu ženinu Mihu. Bil je lep. Preprosto lep, s pisanim šopkom v rokah in širokim nasmehom na obrazu.
Takoj za tem sva bila ne le srečen ženin in nevesta, ampak Ozarčana. Zaplesala sva bukovski ples na melodijo Adrijanove harmonike. Po živahnem plesu pa je nastala ganljiva tišina saj so s prav takšnim besedilom nadaljevale pevke Bodeče neže, katerih članica sem tudi jaz. Zapela bi z njimi a sem imela v grlu cmok, v očeh pa nabrane solze. Voščilo naše vodje Mateje pa je nosilo slogan skozi cel dan: »Danes je najdaljši dan in bo sonce. Naj vaju obsije tako močno, da vaju bo grel celo življenje in s tem tudi vajino ljubezen. Naj vama tako kot danes sije sonce skozi celo vajino življenje.«  Mihu pa je še dodala: »Ne pozabi kaj danes čutiš do Barbare. Če se boš to pogosto spomnil, potem nobena težava ne bo pretežka.«


Po  zabavnem, sončno-zelenem slikanju na Brdu smo z glasnim hupanjem pripeljali v središče mesta Kranja. Harmonikarja smo naložili v prtljažnik avtomobila in tako skozi center z veselo  melodijo pripeljali do lesene zapreke. Spet Ozara! Tokrat niso peli in ne plesali temveč prav pošteno šrangali. Glavni šrangar Ljubo nam je zastavil par zvitih ugank, ki smo jih slabo razrešili in tako je Mihu cena zame na tabli močno poskočila. Z žaganjem debelega ploha sta začela Aleš in Domen, v ritmih harmonike pa nadaljevala priča Rok Roblek in ženin Miha ogrnjena s predpasniki. Cepljenje drv ni šlo ravno zlahka vendar tako trdega in debelega hloda bi se lotil lahko le z motorno žago. Klepanje in brušenje kose sta prav elegantno prikazala Barbara in Aleš, Miha pa je s to nalogo kar pošteno zbil ceno. Pri Mateji in Aniti je opral velike gate in gromozanski nedrček, ju obesil in polikal. Zadnja naloga pa je bila pika na i. Sredi Kranja je ženin Miha v škornjih in osemenjevalnih rokavicah sadil krompir v zemljo in ga oral z volom in plugom. Tu je bil perfekten in v hipu znižal visoko nevestino ceno. Za okvirjeno sliko, na kateri sva prav smešno pozirala v Ozarinih majicah, se je skrival predsednikov denar za odkup mentorice. Priča Manca, folkloristka po srcu in duši, je s svojim prispevkom ceno povišala in Ozarčani so veselo zaigrali, zavriskali in nazdravili na najin srečen zakon.


V preddverju kranjskega magistrata so naju pričakali godci (Ana, Matej in Adrijan) in naju presenetili s skadbo, ki je svatom zarosila oči.
Ko sva stala na izhodu magistrata sva imela v mislih najin rek: »Rekel bi trenutku, ostani, tako si lep.« Špalir lepo ogvantanih folkloristov, prijateljev in sorodnikov, ki so naju zasuli z rižem in cvetjem, ko sva stopala skozi visoko dvignjene roke, povezane s snežno belimi robčki naše šivilje Jožice. Zaslišala se je znana melodija harmonike, ki nama je požgečkala pete in folkloristi so se zavrteli in z vriski ter potrki odplesali kranjsko žegnanje. Bel robček pa je na koncu spleta pripadal tudi nama in odplesala sva bohinjske štajeriše. Ozarčani, hvala vam, da ste tako požegnali najin zakon! Umetniški vodja, Brane Šmid, naju je ob voščilu še poučil, da je ta dan pomemben keltski praznik, ko je svetloba najmočnejša in je narava na vrhuncu svoje moči.


In potem poleg vseh presenečenj še eno…bela zibelka. Lepo in upam, da nadvese uporabno darilo, ki naju bo vedno spominjala no ljudske običaje, na folkloro, na Ozaro.
Na cerkveno poroko v cerkev sv. Martina v Stražišču pa Ozarčani niso prišli le kot najini soplesalci ampak kot najini prijatelji. Prisostvovali in sodelovali so pri cerkvenem obredu, Kranjski furmani pa so nama po izmenjave prstanov zapeli nama zelo ljubo poročno pesem.


Ozara ni manjkala tudi na ohceti. Saj so najini prijatelji in sorodniki del nje. Tudi glasbena skupina je bila popolnoma ozarska. Kot najin otvoritveni zakonski ples sva izbrala venček ljudskih plesov naše Slovenije, saj se je najina skupna pot začela na Ozari preko ljudskega plesa in naj bo z njim zakon tudi zapečaten. Prav elegantno so med plesom z metlo poskrbeli za ugrabitev neveste in posledično za prazno pričino denarnico.
Glasbi in plesu ni bilo videti konca. In marsikateri svat še danes reče, kako je užival ob pogledu na polno plesišče spretnih, nasmejanih in med seboj povezanih folkloristov.
Ko sva zjutraj prišla na najin novi dom pa so nama mladi Ozarčani pripravili še eno presenečanje in obenem tudi delo. »Okrašeno« stanovanje. Polno riža, makaronov, konfet, balonov, lončkov napolnjenih z vodo in WC papirja. Res ste se potrudili.


OZARČANI, tisočkrat hvala, da ste najin dan naredili še lepši, še bolj ganljiv in nepozaben.